Gregorjanski koral
Gregorijanski koral predstavlja bogato glasbeno dediščino krščanske Cerkve, od njenih začetkov, skozi ves Srednji vek, do
pojava večglasja. Ta glasba je bila prisotna povsod, kjer je bila živa in prisotna latinska kultura, torej tudi na ozemlju Slovenije. Ime je dobila po papežu Gregorju Velikem, ki je bil papež med leti 590 in 604. Urediti je dal veliko zbirko koralnih napevov in jim določil mesto v liturgiji. Kakšne so bile takrat melodije, ne vemo, ker jih še niso zapisovali, ampak so se prenašale po ustnem izročilu. Vendar je Gregorijanski koral v pravem pomenu besede nastal mnogo let kasneje, tako da ga datirajo v 1. polovico 8. stoletja na ozemlju današnje Francije, kot zmes dveh tradicij, stare rimske in galikanske.
Za to obdobje, ki ga imenujemo tudi Karolinška renesansa, je značilen tudi vstop teoretikov, ki so vse te novo nastale in novo oblikovane melodije razvrščali v kategorije osmih tonovskih načinov. Šele od konca 9. stoletja dalje lahko obstoj te glasbe spremljamo tudi s pomočjo najrazličnejših tipov starih glasbenih zapisov, ki jih imenujemo nevme. Prav 9. stoletje pa je tudi ločnica med t.i. zlatim obdobjem korala in njegovim postklasičnem obdobjem, za katerega so značilne različne oblike, kot so npr. tropi in sekvence. Melodije Gregorijanskega korala so postale temelj večglasju, zato lahko rečemo, da celotna zahodnoevropska glasba temelji na tem izročilu.
Gregorijanski koral je v osnovi enoglasno melodično petje, obstajajo pa podatki, da so že v 7. stoletju v Rimu pri slovesnih papeških mašah to petje spremljali posebni pevci, imenovani paratonisti, z dolgimi nizkimi ležečimi toni. Tak način se je ohranil še do danes v bizantinski glasbi. Drugi zelo zgoden pojav pa je bilo petje v vzporednih kvartah in kvintah. Nekateri napevi se v mnogih ozirih približujejo vzdušju ljudske pesmi.
Gregorijanski koral je bil dolga stoletja edini uradni način cerkvenega petja. V posameznih krščanskih občinah in liturgičnih središčih je nato dobival jezikovno in glasbeno izpopolnitev. Tako nastajajo izdelane liturgije. Ohranjala so se predvsem besedila, melodije pa so se prenašale po ustnem izročilu in so jih vedno znova dodajali. Pri tem je zelo pomembno, da so melodije, ki jih je na tisoče, od preprostih do zelo zapletenih, pevci obvladovali na pamet. V pomoč so jim bile oporne točke, ki nakazujejo smer tonske linije in skupine tonov.