VI. velikonočna nedelja – p. Janez
Dragi sobratje, spoštovane sestre in bratje.
Velikonočna doba se izteka in v četrtek bomo že slavili Gospodov vnebohod. Božja beseda današnje nedelje pa nam govori predvsem o veliki Božji ljubezni. Prvo berilo nam razodene, da je Božja ljubezen širokogrudnejša kot so lahko pričakovali Judje. Bog je odrešenje pripravil za vse ljudi in vse narode in Jezus je umrl in vstal tudi za pogane. Kakšno veselje je nastalo v Cezareji, ko so tudi pogani prejeli darove Sv. Duha, nam poročajo Apostolska dela. Drugo berilo nam kar 9x omenja ljubezen, prav tako 9x omenja ljubezen evangelij in poleg tega še 2x prijateljstvo. Bog je ljubezen, Bog vas ljubi, jaz sem vas ljubil kakor Oče, tudi vi ljubite. Ljubite Boga, ljubite mene, ki me je Bog poslal in ljubite se med seboj. Se pravi, ljubezen na ljubezen. Teoretično nam je povsem jasno. Bog je ljubezen. Ljubiti Boga iz vsega srca, z vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe, so se Judje učili že v SZ. Vse to nam je znano. Ko pa je ljubezen treba prenesti v prakso, ko je treba zares ljubiti, se začne zatikati. Hudič se takoj zapodi v našo glavo in nam podtika razne pomisleke: Kaj pravzaprav pomeni ljubiti? Koga in do kakšne mere smo dolžni ljubiti? Kako naj ljubim tiste, ki so do mene sovražni, kako tiste, ki mi vedno nasprotujejo? itd. itd.
Ljubezen naenkrat postane skrivnostna. Preden si odgovorimo na to; kako, koga in do kašne mere je treba ljubiti, bi vas, drage sestre in bratje opozoril še na nekaj drugega. Evangelij poleg ljubezni omenja še prijateljstvo, ki je tudi ljubezen na določeni stopnji. Pred kratkim mi je neka gospa pripovedovala zgodbo o svoji teti. Teta je pri 85 letih postala vdova in si je dala namestiti Facebook. Potem je začela objavljati svoje slike, spomine na moža in prijatelje, nazadnje je še širše sorodstvo prosila, če ji odstopijo kakšno sliko za objavo na njenem profilu. Seveda je po vsaki objavi vprašala, kako njena objava izgleda, kaj si o objavi mislijo in predvsem, če so že všečkali njeno objavo. Vedno se je seveda tudi pohvalila, koliko všečkov je že dobila, koliko prijateljev ima na svojem Facebook profilu in kdo so njeni bolj imenitni prijatelji. Nekaj čisto vsakdanjega, bomo rekli. To slišimo vsepovsod: Toliko in toliko prijateljev imam na profilu, še toliko in toliko jih čaka, če jim potrdim prijateljstvo, pa nočem preveč sledilcev; imam tako imenitne prijatelje iz različnih tudi oddaljenih dežel in velikih vplivnih ljudi. itd., itd. Med zanimivimi omembami je še ta: Če je nekdo moj prijatelj, potem lahko vidim in spremljam vse, kar se njemu dogaja na Facebooku, on ali ona pa seveda, kaj se dogaja pri meni in tudi pri mojih prijateljih. Na to sem se spomnil ob današnjih Jezusovih besedah: »vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« Torej tudi Jezus ima svoj Facebook in na njem brez števila svojih prijateljev. In kar je najpomembnejše; On se vsakemu ponudi za prijatelja in potrpežljivo čaka, kdaj ga bo kdo pripravljen sprejeti in potrditi njegovo prijateljstvo. Pa to še ni vse in tudi ni najpomembnejše. Najpomembnejše pri tem je, da Jezus pred svojimi prijatelji nima nobenih skrivnosti. Nič skritih ali zaprtih predalčkov in podobno. »Vam sem razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« Preko prijateljstva z Jezusom se namreč povežemo tudi z Bogom Očetom in seveda s Svetim Duhom, ki pa sploh omogoči, da ta povezava deluje. Med nami in Bogom torej ni več skrivnosti. Tudi tista največja skrivnost, ki vznemirja vsakega človeka takoj, ko se začne zavedati samega sebe in se začne spraševati o smislu svojega bivanja. Vprašanja kot so: Ali Bog obstaja? Kakšen je Bog, če obstaja? in kaj hoče Bog od mene? Vse te in še mnoge druge skrivnosti se razodenejo tistim, ki hočejo postati Jezusovi prijatelji na, recimo, njegovem duhovnem Facebooku. Če sprejmeš njegovo spodbudo in postaneš njegov prijatelj, ti je odprta pot do vseh Božjih skrivnosti. Edini pogoj, da prideš do teh skrivnosti pa je, da se naučiš jezika, ki ga Jezus uporablja. Ta jezik pa je razložen v današnjem evangeliju. »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Sv. Avguštin nam je ob včerajšnjem prazniku posvetitve ljubljanske stolnice tako lepo razložil ta jezik ljubezni. Takole pravi: Za gradnjo svetišča najprej pripravijo kamne in les. Potem gradbeniki in obrtniki obdelujejo, pomirjajo in urejajo gradivo pri stavbah. Če bi se tramovi in kamni ne skladali po določenem redu, če ne bi bili pravilno med seboj povezani in se ne bi, bi lahko rekli, ljubili z dotikanjem, bi nihče ne upal stopiti v hišo. Ko pa vidiš, da se pri stavbi kamen in les lepo vežeta, dobiš občutek varnosti in stopiš vanjo brez strahu, da bi se zrušila. Podobno je pri nas in pri naših medsebojnih odnosih. Jezus nam pravi, vi ste živi kamni božjega svetišča. A tudi mi ne postanemo božje svetišče, dokler nas med seboj ne poveže ljubezen. Pomislimo, bratje in sestre, da se naše božje svetišče še vedno gradi in to pri vsakem od nas in pri vseh po svetu in da smo h gradnji božjega svetišča v nas poklicani prav vsi. Da se bratje in sestre med seboj ljubijo z dotikanjem razumevanja, z dotikanjem odpuščanja, z dotikanjem dobrohotnosti. To vidite, bratje in sestre, je odgovor na vprašanje; koga in do kakšne mere smo dolžni ljubiti? Upam, da smo vsi razumeli. Pojdimo torej in zavestno in vztrajno gradimo božje svetišče v svojem življenju.
Amen!
homilijo pripravil p. Janez Novak, zaslužni stiški opat