Cerkveno leto
Liturgično leto, ki ga začenjamo na prvo adventno nedeljo v skupnosti s celotno Cerkvijo, ni nič drugega kot slavje, kjer se spominjamo in predočujemo Kristusovo skrivnost, ki ima svoj vrhunec v njegovi smrti in v njegovem vstajenju, v velikonočni skrivnosti (Mysterium Paschale). Liturgična konstitucija II. vatikanskega cerkvenega zbora izjavlja:
„Dobra mati Cerkev ima za svojo dolžnost, da na določene dni v letu obhaja spomin odrešilnega dela svojega Božjega Ženina. Vsak teden se na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja;enkrat v letu, ob največjem prazniku velike noči se ga posebej spominja hkrati z njegovim blaženim trplenjem”.
Celotno Kristusovo skrivnost pa razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva od vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda.
Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo.
Cerkev razume liturgično leto kot kroženje leta (anni circulus) – to je pač najstarejši pojem za to, kar označujemo danes kot cerkveno leto, v katerem se vsako leto znova predoči Kristusov dogodek, tako da naravni čas, napolnjen s čudovitimi božjimi deli, z rodovi, ki si en za drugim sledijo, pride v stik z odrešenjem, ki ga je pridobil Jezus. Cerkveno leto je mistično- zakramentalno odsevanje Gospodovega obhoda, o katerem je sam Jezus v Janezovem evangeliju (16,28) povedal: „Od Očeta sem izšel in prišel na svet. Zopet zapuščam svet in grem k Očetu“ali v istem Janezovem evangeliju (3,13): „In nihče ni šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes: Sina človekovega“. To sta dve mesti Svetega pisma, ki igrata zelo pomembno vlogo v teologiji cerkvenega leta in v kristologiji našega svetega redovnega očeta BERNARDA IZ CLAIRVAUXA. „Gospodov obhod“, ki ga Cerkev obhaja v svoji liturgiji, je tudi tema znane božične himne svetega AMBROŽA „Intende, qui regis Israel“, ki je bila v stari cistercijanski liturgiji hinma božičnih večernic (prim. Štefanov brevir). Tam se šesta kitica glasi: „Od Očeta si izšel, ponovno greš zmagoslavno k njemu. Vse do pekla prodreš in se vračaš nazaj na Božji prestol Egressus eius a Patre, regressus eius ad Patrem; excursus usque ad inferos, recursus ad sedem Dei“.
Tema cerkvenega leta in središče celotne liturgije je spomin na odrešenjski dogodek v in po JEZUSU KRISTUSU. „Semper memoriam CHRISTI facere – vedno obhajati spomin Kristusa: to je temeljno naročilo Cerkve po navodilu Gospoda: „Delajte to v moj spomin“ (Lk 22,19; 1 Kor 11,25)!
V svoji liturgiji Cerkev nadaljuje odrešenjsko delo Kristusa, v tem ko ga predočuje za kozmični dnevni čas (molitvene ure) in tedenski in letni cikel (cerkveno leto). Vedno gre torej za obhajanje Kristusovega spomina. Papež PIJ XII. (+1958) je v svoji encikliki „Mediator Dei“ z leta 1947, iz katere izvirajo marsikatere pomembne teze drugega vatikanskega koncila, zapisal o liturgičnem letu: „Liturgično leto se ne pojavlja kot hladno, usahlo predstavljanje preteklih reči ali kot zgolj spominjanje na dogodek iz preteklosti. Ne, je KRISTUS SAM, ki živi naprej v svoji Cerkvi, in sicer v skrivnosti, ki je trajno prisotna in deluje“. (del III, pogl. II). Iz tega je nastal kratek obrazec, ki je bil prej v našem redovnem direktoriju: Annus liturgicus ipse CHRISTUS est – liturgično leto je Kristus sam“. Celo prazniki Božje Matere Marije in svetnikov se končno nanašajo na Kristusov spomin in pravi Kristusov spomin.
Pri premišljevanju velikega pomena, ki ga ima liturgija in njeno slavje v našem samostanskem in vsakdanjem življenju, je potrebno poglabljati teološki, duhovni in eksistencialni pomen cerkvenega leta.
V našem cistercijanskem izročilu je imelo cerkveno leto vedno popolnoma posebno mesto, saj so vsi naši prvi veliki cistercijanski očetje, kakor BERNARD IZ CLAIRVAUXA (+1153), GUERIK IZ IGNYJA (+1157), ELRED IZ RIEVAULXA (+1167), IZAK OD ZVEZDE (+1167/69) zapustili dragocene pridige o prazničnih časih in praznikih cerkvenega leta. Lahko jih imamo za čudovite komentarje o cerkvenem letu. Tudi pisma mistikinj iz Helfte, svete GERTRUDE VELIKE (+1302) in svete MATILDE IZ HACKEBORNA (+1299), pričujejo o tem, kako so te žene živeli popolnoma v duhu cerkvenega leta in liturgije. Mi, menihi, ki nam je sveti meniški oče BENEDIKT (+ po 550) naročil, da „nima nič prednosti pred bogoslužjem“, imamo življenjsko nalogo, da vedno bolj in globlje umevamo, kar obhajamo v liturgiji in v cerkvenem letu.
Naš sveti redovni oče BERNARD IZ CLAIRVAUXA je nekoč tako razmišljal: „Za nas menihe ni niti primerno, niti se ne spodobi modrim, ne poznati, kar častimo, ali obhajati, česar ne poznamo“ (četrta pridiga o prazniku posvetitve cerkve, 1).